Električni tok

Električni tok


Kot smo omenili v prejšnjem poglavju, atomska jedra in elektrone povezujejo električne sile. Atomi so navzven nevtralni, če pa pridobijo oz. izgubijo elektrone postanejo nosilci negativne oz. pozitivne elektrine in takšne atome imenujemo ione. Za ionizacijo atomov potrebujemo določeno energijo (toplotna, svetlobna, kemična…). Zelo hitro lahko ioniziramo atome kovin. Pri kovinah električne sile med jedrom in elektroni niso tako velike. Še posebno ne med elektroni, ki so najbolj oddaljeni od atomskega jedra . Z malo energije le ti zelo radi postanejo prosti elektroni in tavajo sem ter tja znotraj kovine.

Slika 5: Dokaj usmerjena pot elektronov

Če nam uspe tavanje elektronov preurediti v delno urejeno gibanje, dobimo tok elektronov, kar imenujemo tudi električni tok. Gibanje elektronov usmerimo z izvori oz. generatorji električne napetosti. Če na vodnik priključimo izvor, pozitivni pol privlači negativne elektrone in jih akumulira. V vodniku je primanjkljaj elektronov, ki jih nadomesti negativni pol (slika 5). Pretok elektronov (elektrine) traja tako dolgo, dokler obstaja električna napetost.

Čim večji je pretok elektronov skozi presek vodnika, tem močnejši je električni tok. Električni tok merimo v amperih (A) označujem pa ga z črko I.

Električni tok teče v snoveh, ki imajo proste elektrone. Snovem, ki omogočajo električni tok pravimo električni prevodniki, snovem z nasprotno lastnostjo pa električni izolatorji. Poznamo še polprevodnike, ki imajo lastnosti prevodnikov in izolatorjev. Predstavniki polprevodnikov so silicij, germanij in selen.